Med tremi ognji

19.09.2007, avtor: Rajko

V burno debato o novem protikadilskem zakonu, ki ga bodo v Nemčiji uvedli z januarjem 2008 in ki bo prepovedal kajenje na vseh javnih mestih in prevoznih sredstvih, je s primerjavo o zmanjševanju števila srčnih infarktov v državah s strogim protikadilskim zakonom posegel tudi Spiegel Online. Vsekakor zanimivo tudi za Slovenijo.

Navajajo nekaj dejstev:

• na Škotskem se je po uvedbi zakona aprila 2006 število srčnih infarktov v enem letu zmanjšalo za 17 %,

• na Irskem se je število (po marcu 2004, ko je zakon stopil v veljavo) zmanjšalo za 11 %,

• po januarju 2005 se je v italijanskem Piemontu število srčnih infarktov pri osebah, ki so mlajše od 60 let, zmanjšalo za 11 %; v letih poprej se je število infartov iz leta v leto kontinuirano zviševalo;

• v okraju Pueblo v ameriški zvezni državi Colorado je število padlo za 26 %;

• v manjšem mestu Helena v Montani se je število zmanjšalo celo za 40 %; potem ko je nek sodnik po šestih mesecih prepovedi kajenje spet dovolil, se je število srčnih infarktov vrnilo na raven pred prepovedjo.

Nemške projekcije skoraj neverjetne

V Nemčiji po navedbah Spiegla vsako leto zabeležijo 275.000 srčnih infarktov (za posledicami le-teh jih umre 150.000). Če bi Nemci na posledice novega zakona, ki začne veljato z novim letom, reagirali podobno kot Škoti, bi to v številkah na letni ravni pomenilo kar do 47.000 (!) srčnih infarktov manj.

 

25.07.2007, avtor: Rajko

… da bi ohladila razgrete glave na debati o pokrajinah, ki se je na poziv ljutomerskega župana odvila v ponedeljek.

V Večeru so posredovali zanimivo izjavo:

Zadnji je spregovoril Tihomir Babič s Cvena pri Ljutomeru, ki je ob navedbi zgodovinskih dejstev izpostavil, da je Prlekija del Štajerske, za dosego svojih zahtev pa bi moral Ljutomer po njegovem mnenju zapreti železnico in tako prepričati vlado, da mnenje, ki ga bodo oblikovali, tudi upošteva.

Če občinski svet izrazi strinjanje z vladnim predlogom, a zahteva le spremembno imena pokrajine, bodo tudi v tem primeru zaprli železniško progo? Lahko po zgledu okoljevarstvenikov pričakujemo na tire priklenjene ležeče aktiviste? Kaj se bo zgodilo, če bo na prvem vlaku čez Muro strojevodja Prekmurec? Raje v štajerski pokrajinski svet v Maribor pošljemo recimo tri predstavnike dežele na desni strani Mure ali jih je bolje poslati trinajst v Mursko Soboto? Zakaj se pomisleki o preglasovanju ne pojavljajo pri predlogu o priključitvi veliki štajerski pokrajini? Zakaj želja o ponovni vzpostavitvi avstro-ogrske (spodnje-) štajerske pokrajine, če je ravno to zgodovinsko dejstvo največ pripomoglo k slabi prepoznavnosti Prlekije?

 

27.06.2007, avtor: Rajko

Koroški deželni glavar Jörg Haider v teh dneh ponovno izkorišča pozornost, ki mu jo namenjajo avstrijski in slovenski mediji. Povod za razburkanje ozračja v avstrijskem političnem prostoru je bil nov predlog postavitve dvojezičnih krajevnih napisov, ki ga je sestavil kancler Alfred Gusenbauer. Ta predvideva postavitev novih 163 slovensko-nemških topografskih napisov, a vsebuje tudi velike pravne napake.

V tisto, ki dosegi njegovih političnih ciljev najbolj koristi, se je zapičil tudi Haider. Kanclerjevemu predlogu namreč očita, da ne vsebuje odstotkovne meje slovenskega prebivalstva, ki bi v določenem kraju bila prag za postavitev dvojezičnih napisov. Tako je v Gusenbauerjev seznam vključen kraj Dellach (slovenskega imena nisem našel), ki ima le 6,1 % slovenskega prebivalstva. Če bi Haider naštel še ostale pomanjkljivosti predloga, bi postal pravi borec za pravice slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Ker vemo, da to nikoli ne bo, si poglejmo raje napake, ki jih vsebuje zloglasni predlog:

• Kot sem omenil, predlog ne vsebuje praga, ki bi omogočil postavitev dvojezičnih krajevnih napisov.

• Ker ne vsebuje tega določila, Gusenbauer v zadnjih dneh žonglira s kraji na seznamu. Na koncu jih je zmeraj 163, le ključ, po katerem so izbrani, ni znan nikomur.

• Ker predlog ne vsebuje določenega praga, so mesta na seznamu predmet političnega prekupčevanja, saj je prišlo na dan, da je Gusenbauer nekaterim mestom obljubil finančno pomoč, če sprejmejo dvojezične napise. Po drugi strani pa je mnoga mesta s socialdemokratskim vodstvom, ki niso hotela biti na seznamu, enostavno s seznama zbrisal in jih zamenjal z drugimi.

• S seznama je mogoče razbrati, da je meja (sicer z izjemami kot prej omenjeni Dellach) za postavitev dvojezične topografije pri 15 %, vendar v predlogu ni nikjer izrecno zapisana. Tudi če bi bila, ne bi bila v skladu z odločbo avstrijskega ustavnega sodišča, ki je leta 2001 odločilo, da je po sedmem členu avstrijske državne pogodbe ta meja pri 10 %.

• Gusenbauerjev predlog zakona ukinja t. i. odprtostno klavzulo, ki bi omogočila postavitve dodatnih dvojezičnih napisov v primeru, da bi v določenem kraju delež slovenskega prebivalstva presegel določeni prag.

• Ker predlog ne določa 10-odstotnega praga (drug sploh ni možen), je zato protipraven in protiustaven in pod nobenim pogojem ne bi mogel prestati ustavne presoje, četudi bi se z njim strinjali predstavniki slovenske manjšine.

• Predlog ustanavlja konsenzualni odbor, to je politično telo, ki upravičuje ukinitev odprtostne klavzule in ki bo v bodoče odločalo, kje bi se postavili dodatni dvojezični krajevni napisi. Slovenski predstavniki bi v njem lahko zasedli največ eno tretjino sedežev, kar praktično onemogoči kakršnokoli politični dogovor, ki bi bil v prid slovenski manjšini.

Več o tej temi: Kdo vesla z Gusenbauerjem?

 

26.06.2007, avtor: Rajko

V Avstriji se je ob Haiderjevem obisku v uradu kanclerja Gusenbauerja ponovno razplamtela debata o dvojezični topografiji na avstrijskem Koroškem. Ko je koroški deželni glavar Haider zapuščal dunajski Hofburg, je za medije pokomentiral svojo zahtevo po ponovnem štetju pripadnikov slovenske manjšine z izjavo, da na Koroškem »nihče ne razume, zakaj naj bi postavljali več tabel, če je pripadnikov manjšine čedalje manj«. Marsikdo bi se hotel razpisati o tej izjavi, a za Slovence v matični domovini je zagotovo pomembneje pustiti dežurnega koroškega klovna z njegovimi provokacijami pri miru in se posvetiti svojim.

Spor se vrti okrog Gusenbauerjevega predloga, ki predvideva postavitev novih 163 krajevnih napisov, ki morajo biti enake oblike in velikosti kot nemški. Tudi število je za dobrih 20 napisov višje od števila, ki ga je lansko poletje za obravnavo na zadnji seji starega avstrijskega parlamenta predlagala Schüsslova vlada in katerega sprejetje so z odločilnimi glasovi proti preprečili prav Gusenbauerjevi socialdemokrati. A je število 163 tudi za devet manjše od števila, ki so ga predlagale slovenske manjšinske zveze.

Ni vse zlato, kar se sveti

Število dvojezičnih napisov, ki ga predlaga avstrijski kancler, ni v skladu s sklepom avstrijskega ustavnega sodišča, ki je v letu 2001 odločilo, da se morajo, kot določa sedmi člen Avstrijske državne pogodbe, krajevni napisi v nemščini in slovenščini postaviti v krajih, kjer prebiva vsaj 10 odstotkov pripadnikov manjšine, pri tem pa se upoštevata zadnji dve štetji prebivalstva. Zelo je problematična tudi ukinitev odprtostne klavzule, ki bi omogočala kasnejšo postavitev dodatnih novih tabel. O tem pa bi odločal konsenzualni odbor, v katerem bi koroški Slovenci imeli le eno tretjino glasov.

Velik notranjepolitični problem

V avstrijskem političnem prostoru pa kanclerjev predlog odmeva, ker naj bi Gusenbauer s prvotnega seznama krajev, ki bi dobili nove dvojezične topografske napise, črtal nekatera večja mesta na avstrijskem Koroškem, kjer vladajo člani njegove Socialdemokratske stranke Avstrije.

Koroške zveze spet kupčujejo?

Ni presenetljivo, da bosta predlog podprli Zveza slovenskih organizacij pod vodstvom Marjana Sturma in Skupnost koroških Slovencev, saj sta obe lani že podprli bistveno slabši Schüsslov predlog. V zvezi pa se zavzemajo, da se ohrani možnost postavitve dodatnih dvojezičnih tabel.

Na srečo so manj »odločni« v Narodnem svetu koroških Slovencev. Njihov predsednik Matevž Grilc opozarja, da je predlog pravno pomanjkljiv in da ni v skladu z avstrijsko ustavo in s sedmim členom državne pogodbe. Nato pa presenetljivo omenja tudi možnost, da bi v svetu predlog zakona vseeno podprli, če bodo s političnega vidika presodili, da je predlog sprejemljiv. Kaj to pomeni?

Ostajajo vprašanja

Kakšno je bilo pogajalsko izhodišče slovenskih zvez? Je bilo zahtevano število 172 nalašč preambiciozno, česar sedaj seveda ne morejo priznati? Temu je težko verjeti, ker je celo Gusenbauer razmišljal o še višjem številu novih dvojezičnih krajevnih napisov, torej ponujeno število ne bi smelo biti sprejemljivo.

Se bojijo Haiderja, ki noče in noče nehati z razgrajanjem in poceni pridobivanjem političnih točk na račun slovenske manjšine? Glede na zgodovino manjšine je tudi to malo verjetno. Kdor je preživel nacistično nasilje, se enega neumneža ne boji.

Rupel vrača uslugo?

Je v ozadju politični dogovor na državni ravni? Spomnimo se obiska avstrijskega kanclerja v Ljubljani in njegovega sproščenega pripovedovanja na Šuštarskem mostu, da bo rešil vprašanje slovenske manjšine v Avstriji. Zanimivo je, da je lani podporo slovenskih manjšinskih zvez slabemu Schüsslovemu predlogu ukazal slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel. Potem ko je Rupel pozneje priznal, da ni točno vedel, kaj vse je prinašal Schüsslov manjšinski zakon, so njegov ministrski stolček z zavrnitvijo podpore zakonu rešili prav gusenbauerjevci. Je prišel čas plačila?

 

22.06.2007, avtor: Rajko

Težko je dokazati, da je po jesenski zmagi na lokalnih volitvah novopečeni ljutomerski župan Franc Jurša slutil, da ga v prleški prestolnici čaka viharno županovanje. A vendar si je – z izjemo rednih gostovanj na lokalnem Radiu Maxi – kar dolgo jemal zalet za skok v lokalne politične vode. Sedaj izgleda, da upravičeno.

Prvič mu je konkreten veter v obraz zapihal šele 28. aprila, in to iz smeri, iz katere ga je večina pričakovala. Takrat je bil namreč v Večeru objavljen članek o dveh revizijskih poročilih o Jurševem direktovanju v Ljutomerčanu, Kmetijski zadrugi Ljutomer, saj naj bi po navedbah v članku drugo, za nekdanjega direktorja neugodno revizijsko poročilo o poslovanju zadruge pokazalo, da naj bi Jurša ob odhodu in tik pred županskimi volitvami priredil podatke o poslovanju Ljutomerčana in tako zavedel javnost. A to je bila zaenkrat le uvertura v županovo udejstvovanje na področju ustanavljanja pokrajin.

Potem ko je vladna služba predstavila predlog delitve Slovenije na 14 pokrajin, je Mladinski svet Ljutomer izvedel senzacionalistično akcijo z letaki in z njo opozarjal kar na prekmursko okupacijo Prlekije. In prav ta mladinski svet se je čez mesec dni, po objavi obeh revizijskih poročil, postavil v bran županu Jurši in Večerovega novinarja Miha Šoštariča javno obsodil senzacionalizma, zlorabe medija za politična obračunavanja in škodovanja ugledu in interesom Prlekije, obenem pa so predstavniki sveta Šoštariča zmerjali še z gimnazijskim maturantom in faliranim študentom. Po tej akciji so že lahko še z dodatnimi razlogi pričakovali, da bo župan Jurša uslišal tudi njihovo mater vseh želja – Prlekijo kot samostojno pokrajino. Iz lastnega loga – Jurša je v predvolilnem obdobju užival podporo ljutomerskih mladinskih organizacij – je bilo malo po ovinkih, a vseeno zelo jasno sporočeno, da se od novega župana pričakuje boj za samostojno prleško pokrajino.

V prvih šestih mesecih Jurševega županovanja v Ljutomeru je bilo lahko opaziti, da pokrajinizacija ni njegova najljubša tema, saj se je že ob nastopu mandata zatekel v take floskule, da si kot Prlek seveda želi prleško pokrajino. Pozneje o tej temi ni bilo slišati praktično nič, tudi na konkretna povpraševanja o pokrajinski problematiki (kot v primeru na Sobotainfo.com) ni odgovarjal. Tako pa je bil z dvema akcijama ljutomerskega mladinskega sveta Jurša pred debato o pokrajinski zakonodaji soočen tudi z jasnimi pričakovanji volivcev.

Njegov odziv na pokrajinski izziv je bil predstavljen na nedavni okrogli mizi na to temo. Mogoče presenetljivo, a taktično zagotovo zvito je predstavil tri na prvi pogled zelo razširjena izhodišča: samostojno pokrajino Prlekijo, Prlekijo kot del ogromne Štajerske pokrajine in Prlekijo kot del Prleško-Prekmurske pokrajine s sedežem v Ljutomeru. Ker je glavni argument za nasprotovanje Pomurski pokrajini drobljenje Prlekije, bo tudi želja o Prlekiji kot pokrajini ostala le želja, saj bi ob navedenem argumentu bila največja neumnost, če bi pokrajina Prlekija res nastala, a brez Ormoža, kjer vodilni zaenkrat ne kažejo niti najmanjšega interesa za podporo temu načrtu. Nastanek velikih pokrajin je povezan z vladajočo garnituro na državni ravni. Le v primeru, da se ustanavljanje pokrajin tako upočasni, da bo zakondaja sprejeta šele po naslednjih državnozborskih volitvah, je pričakovati večjo spremembo skupnega števila pokrajin – pa še to v primeru, da bo sestava vlade bistveno drugačna kot sedanja. Po natančnejšem pregledu vseh treh predlogov je ravno tretji najbolj presenetljiv, saj je ljutomerski župan – ob pričakovanem predlogu o spremembi imena – pokazal zobe levemu bregu Mure s predrznim, a domiselnim predlogom, da bi bil sedež novonastale pokrajine v Ljutomeru. Medtem ko v Murski Soboti že razmišljajo, kje bi uredili uradniško središče pokrajine, je Jurša tako vladno službo kot svoje občane zasipal s tremi predlogi, med katerimi zagotovo najbolj računa ugoditvi v javnosti najmanj pričakovanemu, da bo pomurski pokrajinski sedež v prleški prestolnici.