4.05.2007 | avtor: Rajko
Štefanecu je v zgodovinskem romanu uspelo v splet resničnih dogodkov z začetka prejšnjega stoletja prefinjeno vpeti zgodbo o posamezniku, ki ga je vihar časa kruto pretresel, a mu orientacijske karte življenja ni uspel iztrgati iz rok.
Lani je jesensko literarno bero z romanom Republika jutranje rose, ki je izšel v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi, dopolnil tudi Vladimir P. Štefanec. Sicer deklariran Ljubljančan, rojen leta 1964, je svojo mladost preživel v Murski Soboti, ki je s svojo zgodovinsko podobo tudi relativno precej realen temelj kulise romana, saj avtor bralca čisto na koncu le-tega pouči, da se je še kot mlad fant potikal po zapuščenem judovskem pokopališču na obrobju Murske Sobote. Pozneje so ga zanimale gostilniške debate o skoraj že mitični Murski republiki, še kasneje pa zgodovina, ki je bila v prvih dveh desetletjih 20. stoletja na tem območju razgibana kot le malokje. Odločilen zagon za nastanek romana pa je prispevala novica o avtomobilski nesreči v Sóboti leta 1913.
Kakor je bila ta avtomobilska nesreča usodna za nastanek romana, tako tudi njena literarizirana inačica predstavlja največji zasuk v usodi glavnega junaka Augusta Lamma, domačina, ki je po študijskih letih na Dunaju v rodni Sóboti zasedel ugledno sodniško mesto. Zavidanja vredno delovno mesto pa ni bila edina Lammova značilnost, ki ga je razločevala od soboške skupnosti. Bil je namreč tudi pripadnik judovske manjšine v Sóboti, rad je pogledal za učiteljico češkega porekla Ano Lansky, posedoval je francoski športni avtomobil, bral francoske modne žurnale, rad si je privoščil konjak. Od sodelavcev na sodniji se je razločeval po tem, da si je edini pravniško izobrazbo pridobil na dunajski univerzi, torej v avstrijskem delu avstro-ogrske monarhije, medtem ko so njegovi stanovski kolegi študij končali v Pešti. Omenjena avtomobilska nesreča je res bila najočitnejši dogodek, ki je spremenil Lammovo življenje, a vendar se je v razglabljanju o poteh usode spraševal, če napaka ni bila storjena že prej. Bi moral namesto na Dunaj v Pešto? Je bilo avtomobil res treba kupiti?
August Lamm je bil individualist, neke vrste osamelec, ki se je vzpenjal nad soboško ravnico in ki po drugi strani ni hotel delovati vzvišeno. Ker je bil eden najboljših študentov svoje generacije – celo najboljši v rimskem pravu – bi svojo kariero zagotovo lahko nadaljeval na velikomestnem Dunaju, vendar je bil v rodno Sóboto preveč močno vkoreninjen.
»Po drugi strani pa je čutil, da je nepovratno zraščen s tem mestom, da se je tako navadil na opojni mir, ki je vanj z vseh strani vel iznad rodovitnih ravnic, da bi bil brez njega kakor pohabljen.« (49)
Njegovi stoični drži je botrovala precejšnja filozofska razgledanost. Ko je razmišljal o urejenosti sveta, je ob branju Dnevnika cesarja Marka Avrelija spontano vstopil v dialog s filozofom, ki ga je pripeljal do zaključka, da človek je vpet v pravično kozmično strukturo. Ta pravičnost pa se v romanu kaže na dveh ravneh, ki iz kvazisveta skozi bralno izkušnjo segata v bralca. Razlika med njima je le, da je s citiranjem izrekov rimskega prava prva izražena zelo neposredno, medtem ko se na metaforični ravni, ki pa jo bralec mora sam prepoznati in razvozlati, s tudi naslovno metaforo rose pravična in dokončna kozmična urejenost sveta kaže, se razume, bolj zakrito.
Pot po rosi
Po naslovu se rosa prvič pojavi na novem avtomobilu, kapljice so drobne in lesketajoče. Take so tudi takrat, ko se Lamm vrača iz Turopolja, kjer je ubogi družini odnesel nekaj denarja za otroke. Ko se v Turopolju spre s sosedi družine, se ne počuti prav nič dobrodošlo, zato mu je rosa v temnem jarku edina domača stvar, torej še zmeraj nekaj lepega, nežnega in lahkega. V pozni jeseni pa slana, zamrznjena rosa, v temnem večeru ustvari strašljivo ozadje goreči metli, ki se premika po dvorišču. Simbolnost rose se še stopnjuje, saj časopisi v Sóboto prinašajo novice o krvavi rosi, ki je besnela po Evropi. Prav krvava rosa je spremenila perspektivo, s katere je Lamm roso opazoval. Z nižje perspektive je imel možnost spoznati njeno odvisnost od zunanjih vplivov, a navkljub vsemu je bila osnovna lepota rose tudi tukaj prisotna. Po presenetljivem pogrebu pa se rosa ne pojavi, se pa duše po smrti kot rosa dvigajo proti nebu in tam ustvarjajo Republiko jutranje rose, zato bi si Lamm na svojem grobu za nagrobnik najraje zaželel le roso. Na koncu romana pa najverjetneje res iz Republike jutranje rose pada zlati dež, na katerem Lamm skupaj z Markom Avrelijem zre v urejeno prihodnost usode.
Pisatelj Štefanec
Vladimir P. Štefanec je z novim romanom ponovno posegel po preizkušenem receptu, saj je za obravnavo tematike izbral med bralci zelo popularen žanr – zgodovinski roman. V svojih prvih literarnih delih se je dvakrat odločil za kriminalko (Morje novih obal, 1991, Sprehajalec z nočnih ulic, 1994) in enkrat za potopis v obliki kratkih zgodb (Pariške zgodbe, 1998). Le njegov zadnji roman, ki si je prislužil tudi nominacijo za kresnika, Viktor Jelen, sanjač, 2002, je žanrsko težko določljiv. V Republiki jutranje rose se v verističnih opisih pogosto premakne tudi v junakov notranji prostor, kar rezultira v podrobnem psihološkem in filozofskem portretu Augusta Lamma.
Novost in hkrati tudi presenečenje za Štefanečeve redne bralce bo prav gotovo slog, ki v primerjavi z njegovimi prejšnjimi stvaritvami ni tako svež in ne omogoča tako zelo hitrega branja, a je v primerjavi z mnogimi slovenskimi avtorji še zmeraj dovolj enostaven. V tej enostavnosti pa se skriva tudi odlika Štefanečevega pisanja, ki je najbolj prišla do izraza v Pariških zgodbah, saj Štefanec s poenostavljenimi besedami – a da ne bo pomote, še zmeraj z zelo izčiščenim besediščem in prefinjenim slogom – zna za- in razvozlati zahtevnejše filozofske dileme.
