18.07.2007, avtor: Rajko
Branje romana Camera obscura letošnjega kresnikovega finalista Nejca Gazvode
Kdor pozna Gazvodovo prvo knjižno delo, s fabulo nagrajeno zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, brez najmanjšega problema vstopi v svet romana Camera obscura, katerega naslov je zadnje čase polnil kulturne strani marsikaterega časnika, čemur je precejšnji delež prispevala tudi nominacija za kresnika, nagrada za najboljši slovenski roman preteklega leta.
Gazvodov roman je zgodba o kvazištudentu, ki ne obiskuje fakultete, ampak raje poležava, gleda televizijo, se prepira s cimrom in je (bil) obkrožen s čudnimi prijatelji, ki so izvor bolj ali manj čudnih, a vsekakor simpatičnih zgodb, spominjajočih na zgodbe iz zbirke Vevericam nič ne uide in prevladujočih v prvi polovici romana, s katerimi pisatelj spretno vzdržuje umirjen pripovedni tempo. Za razliko od zbirke kratkih zgodb je v romanu junak pričakovano koherentnejši, preseneča z ostrino misli, smislom za humor in občutkom za še tako čudne in presenetljive situacije. Kot tak je najbrž kar idealen junak za soočenje z izzivi v cameri obscuri.
Pomenljiv naslov romana je koristen tako za branje kot za razčlembo prebranega, saj bralcu pred samim branjem pokaže koristno izhodišče: camera obscura je namreč prostor ali škatla z majhno odprtino, skozi katero se na zadnjo steno projicira obrnjena slika predmeta, ki je pred odprtino. Predhodnica fotoaparata torej. Ali je v romanu res najti na glavo obrnjeno projekcijo v temnem prostoru? Točno tja vodi junakova pot, kjer bralca na koncu romana čaka zanimivo presenečenje.
Da je avtor dramaturški lok napel zelo pozno, a zato toliko konkretneje, je ob premnogih pravopisnih napakah najšibkejša točka romana, ki tako na žalost postane odvisen od konca in s tem pokvari ostale (pripovedne) kvalitete romana, vendar je po mojem mnenju prav konec pomemben dejavnik pri žanrski določitvi romana.
Najbrž je najpomembnejšo vlogo pri razširjanju mnenja, da pri Cameri obscuri gre za generacijski roman, odigrala spremna beseda izpod peresa Zdravka Duše, a že med branjem se mi je pojavil dvom v ustreznost te trditve. Pomoje upravičeno. Oznaka generacijski roman se sicer ponuja sama po sebi iz razloga, da pripovedovalec (preveč) pogosto ocenjuje stanje svoje generacije v družbi in nasploh, tj. generacije 20+, zaprtega kroga pasivnih študentov, ki s pomočjo novih medijev padajo v ravnodušnost in nemotivirano zrejo v njim resda neprijazen svet. Vendar to ni dovolj, da bi romanu lahko nadeli žanrsko oznako generacijski, ki bi zahtevala program, pravzaprav programsko tendencioznost, ki bi omenjeni generaciji ponudila možnost kvalitativnega preskoka. Roman ni manifest, čeprav vse do skoraj apokaliptičnega konca daje vtis, da je prav to – manifest. Tako Bert, junakov prijatelj iz otroštva in vodja komune, ki v zatemnjenem skladišču na robu mesta prireja individualne performanse, romanesknemu junaku predstavi miselno ozadje delovanja družbe, ki ne dopušča individualnega pogleda na svet:
»Ampak alternative ni, kajti tudi alternativa je le neki sistem – lahko ne hodiš v službo in si anarhist in upornik, ampak v socioloških knjigah si omenjen v dveh stavkih, ki povedo vse o tebi. Lahko si umetnik, ki je kritičen do oblasti in načina življenja svoje generacije, ampak tudi tako postaneš nek trend, kateremu sledijo tisti, ki so se odločili slediti trendu drugačnosti. Biti drugačen je le izgovor za to, da se laže definiraš. Drugačnosti pa ne moreš definirati. Naše življenje je sestavljeno iz vnaprej pripravljenih kock, ki nam jih servirajo na vsakem koraku. Naša življenja sploh niso več naša.«
Bralcu je jasno, da tudi komuna, v kateri svoj prostor najdejo ubijalec lastnega očeta, homoseksualec, slikar s krvjo, hči posiljevalca, pobegli kaznjenec in podobni, ne more doseči svojega cilja. Ko se ob koncu romana za trenutek zazdi, da jim je uspelo, se svet, ki so ga postavili na glavo v svoji cameri obscuri, ponovno postavi na noge na TV-ekranih, ki kažejo posledice dogajalnega vrhunca romana. Sistem se vzpostavi, izstop ni mogoč, četudi si čudak, individualist, slikar s krvjo.
Delovanje Bertove komune ne uspe, zato so izničene tudi vse možnosti, da bi roman postal manifest za mlado generacijo. Neuspeh komune pa nikakor ne more izničiti romanove zgodbenosti, ki potrdi, da bi bila za roman primerjnejša žanrska oznaka roman o času. Tudi glavni junak noče pofukati cimrove punce, čeprav ga le-ta skoraj prisili v spolni odnos, svoje ravnanje pa junak obrazloži z mislijo: »Fuk z njo bi bil brez zgodbe.« Roman o času Camera obscura temelji na zgodbi, dokumentira občutja mlade generacije in seveda dopušča tudi družbenokritično soočenje z današnjim časom, saj tematizira pasivnost mladine, preprečevanje individualnosti s strani nepopustljivega sistema, medijsko izpostavljenost in vpliv medijev. Z zanimivo zgodbo pritegne tudi manj zahtevne bralce, navduši pa s prepletanjem nevsakdanjih zgodbic, ki jih avtor, katerega ime se je že usidralo v slovensko literarno sceno, spretno vodi k ultimativnemu koncu. Je sveže literarno pričevanje o času, v katerem živijo tako mladi kot stari.
