Med tremi ognji

26.02.2007, avtor: Rajko

Ob letošnjem dnevu kulture je dveri odprla enotna spletna platforma slovenskega gledališča, ki se imenuje SiGledal. Spletno shajališče za slovensko gledališče je rezultat ideje in dela manjšega števila ljuditeljev odrskih desk in bo zagotovo pripomoglo k popularizaciji dramskega ustvarjanja na Slovenskem in lažji dostopnosti do podatkov o naših Talijinih hramih.

Skozi dveri seveda najprej v Vežo

Prvi med tremi razdelki spletnega gledališkega portala se imenuje Veža in predstavlja izhodišče za radovedneževo raziskovanje. Informira ga o aktualnih dogodkih, ponuja klepetalnico ter tudi poseben prostor za izražanje bolj izdelanih mnenj o (aktualnih) predstavah, v Vežo pa so pred dnevi uvrstili tudi optimističen pregled naših odrskih uprizoritev direktorja Slovenskega gledališkega muzeja Iva Svetine.

Radovedneži kar naprej!

V razdelku Geslo snovatelji zbirajo podatke o dramatikih, predstavah, festivalih, institucijah in še o marsičem drugem v elektronski arhiv, ki naj ne bi bil le kup urejenih informacij, ampak naj bi po besedah Poldeta Bibiča skrbel tudi za promocijo gledališkega ustvarjanja: »Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo SiGledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah … Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika.« Tukaj je najti tudi marsikatero dramsko besedilo, kar je še posebej pohvalno.

Zadnji razdelek Rep (kot repertoar) pa trenutno čaka na mecena, ki bo finančno podprl razvoj iskalnika.

Spletno shajališče je v zadnjih tednih že lepo zaživelo, predvsem se polni kategorija z vtisi s predstav, tudi na forumu je steklo nekaj debat. V projektu sodelujejo tudi študenti ljubljanske slovenistike, Mestno gledališče ljubljansko pa naj bi pričelo s predstavitvijo digitaliziranih vsebin svojega arhiva.

Spletno shajališče za slovensko gledališče se mi zdi primerna platforma za vseslovensko spletno trgovino z elektronskimi vstopnicami, kar bi ustvarjalcem te strani lahko povrnilo del sredstev. Zelo pa me še zanima, ali se bodo nanj ozrli tudi v nacionalnem kulturnem programu, ki ga v teh mesecih pripravljajo na Ministrstvu za kulturo. Ideja in tudi izvedba si vsekakor zaslužita podporo.

 

10.02.2007, avtor: Rajko

K pisanju me je spodbudil Mitjev zapis o Microsoftovem oglasu v današnjem Dnevnikovem Objektivu. V sodelovanju z Gimnazijo Bežigrad je oglas nastal ravno v času informativnih dnevov, pred dnevi pa sem v medijih zasledil, da se informacijskega opismenjevanja v Franciji lotevajo popolnoma drugače.

175.000 petnajst- in šestnajstletnih gimnazijcev iz dela Francije okoli Pariza, t. i.  departement Ile de France, bodo lokalne oblasti jeseni ob začetku novega šolskega leta opremile z USB-ključki, ki bodo vsebovali odprtokodne programe: najbrž brskalnik Firefox 2, odjemalec e-pošte Thunderbird, paket OpenOffice.org 2.0 ter najverjetneje še predvajalnik avdio- in videovsebin ter klepetalnik. Vrednost programa je kar 2,6 milijona evrov. Če bo program dobro sprejet, ga bodo nadaljevali.

Več na: LinuxWorld

 

5.02.2007, avtor: Rajko

Pred dobrimi tremi urami in pol je Kanal A v slovensko TV-orbito poslal novo informativno oddajo Svet. Odštevanje zadnjih sekund pred oddajo je pričakovano dramatično: iz simulacije vesolja s temnim ozadjem ter svetlečimi in migajočimi nadomestki številčnice se gledalec s pomočjo všečne uvodne špice in uvodnika preseli v rdeč studio, ki je bil manj kričeče rdeč, kot je bilo glede na fotografije z uradne spletne strani sprva pričakovati – kar je vsekakor pohvalno. Motijo le res preveč rdeče osvetljena studijska tla. Uvodnik z udarnimi temami je bil dovolj strnjen, zelo moteč je bil pa posnetek vremenarke, ki je le odpirala usta, njenega glasu pa ni bilo od nikoder, kar nakazuje, da je bilo vreme posneto vnaprej, kar je najbrž tudi rezultat medijskih namigovanj, da vremenarka še ne obvlada spretnosti gibanja po t. i. virtualnem vremenarskem studiu.

Vsak prispevek je bil opremljen s katastrofalnim grafičnim prikazom naslova, po drugi strani pa je bila grafična rešitev zapisa gostovega imena in priimka zelo premišljena in v skladu s sceno.

Foto: 24ur.com

Voditelj Marko Potrč je bil na začetku zanimiv, energičen, skoncentriran, te lastnosti pa so proti koncu oddaje izgubljale na prepoznavnosti – najbrž tudi namerno zaradi manjše dramatičnosti obravnavanih tem. Jezikovno je bil dober, a z enim velikim in nerodnim lapsusom, ko je prekmursko vas Černélavci naglasil Černelávci.

Precej nerodno je bil zastavljen pogovor z Alenko Gotar. Uvod je bil narejen s pogovorom voditelja Potrča z novinarko Barbaro Majič, ki naj bi se spoznala na estrado in je tudi pripravila prispevek s sobotne Eme. Po ogledu prispevka sta oba v studiu pozdravila zmagovalko Alenko Gotar, vajeti pogovora je v svoje roke prevzel Potrč, ob tem pa je bila novinarka popolnoma postavljena na stranski tir. Bilo ni elegantneje, če bi tudi ona gostji postavila kako vprašanje. Po prvem vtisu pa sicer dvomim, da se bi gospodična znašla na estradni sceni.

V skladu z vsebinsko zasnovo

V prvi polovici oddaje je bilo ogromno kronike – pričakovano. Za zahtevnejše gledalce so bile relevantne tri teme: o odhodu slovenskih vojakov na Kosovo, srečanje Jankovića in Janše ter Arne Hodalič v Sibiriji. Prispevek o vojakih je temeljil na izpovedi družine, ki bo naslednjih šest mesecev brez očeta vojaka. Tako konkretiziranje in prikaz problematike na zelo zasebni ravni je v podobnih tujih formatih stalnica; očitno bodo se je poskušali oprijeti tudi v Svetu. Sledil je pogovor v studiu z obrambnim ministrom Erjavcem, ki je deloval zelo suvereno kljub zanimivim vprašanjem (npr. o načrtu za morebitno hitro evakuacijo slovenskih vojakov s Kosova), zato bi me res zanimalo, ali je že vnaprej vedel vprašanja.

Prispevek o srečanju Jankovića in Janše je bil gledljiv, bolj presenetljiv pa je bil pogovor voditelja z novinarjem »na terenu« (srečanje je bilo danes zgodaj dopoldne!!!) Gregorjem Trebušakom. Tudi na splošno se mi zdi, da so pretiravali z javljanji v živo, ker v nobenem primeru ni šlo za »hudo« aktualne novice. Omenjeni Trebušak je dobil tudi priložnost za komentar, v katerem je povlekel vzporednice med slovenskim financiranjem nekdanje AP Kosovo še iz časov SFRJ in aktualno razporeditvijo finančnih sredstev, ki baje favorizira podeželske občine. WTF? Nato pa javljanje še bolj bizarno zaključi z upanjem, da bi Ljubljana le dobila odvzeta finančna sredstva, da se bo lahko razvijala bolje, kot se je do sedaj. Tukaj se seveda porodi vprašanje, zakaj se pa ni do zdaj razvila dovolj, če pa je do pred kratkim potrebna sredstva imela.

Škoda je slabo pripravljenega prispevka o Arneju Hodaliču in njegovem fotografiranju otroških vojaških kampov v ruski Sibiriji. Tudi javljanje z Brnika, kjer je Hodaličev let iz Rusije zamujal, je bilo neuspešno. Višja sila pač.

Športni del oddaje je bil najslabši, takorekoč brez duše. Prispevek o dogovoru med Jeseničani in Hokejsko zvezo Slovenije o igranju jeseniških igralcev za slovensko hokejsko reprezentanco v Nemčiji je bil ponesrečen, saj iz njega ni bilo razvidno, ali je dogovor dober ali slab, začasen ali trajen ipd. Osebno sem pogrešal poročilo z zbora slovenske nogometne reprezentance, motilo pa me je studijsko natolcevanje o dveh najatraktivnješih svetovnih zadevah: superbowlu in SP v rokometu – oboje brez posnetkov, vse skupaj pa brez repa in glave. Tudi športni novinar – imena se ne spomnim – je bil na nastop zelo slabo pripravljen. Mogoče tudi trema.

Pri vremenu se spomnim le šušljanja meni nesimpatične vremenarke.

Zaključek

Oddaja je na srečo svetlobna leta od E+. Podobni formati se pojavljajo na vseh svetovnih TV-postajah in nagovarjajo manj zahtevno in senzacionalistično usmerjeno gledalstvo, zato je tudi vsebinska zasnova temu ustrezna. Vsekakor jim gre čestitati za pogum, saj je finančni vložek za nastanek take oddaje astronomski. Najbrž pa bo Svet dobro gledan, zato bodo tudi prihodki iz oglaševanja hitro naraščali.

Novinarska ekipa je na videz zelo mlada in manj izkušena, zanimivo bo videti, kako se bo v prihodnje obnesla športna redakcija, rad bi pa tudi videl, kako se bodo odrezali v kulturi in katere kulturne vsebine – če sploh – bodo prišle v oddajo.