Med tremi ognji

22.10.2006 | avtor: Rajko

Prejšnji nemški kancler bo s svojo politično avtobiografijo, katere vsebina bo temeljila predvsem na dogodkih in ljudeh iz njegovih kanclerskih let med 1998 in 2005, razsvetlil še zmeraj aktualne svetovno- in nemške notranjepolitične probleme.

Četrtkov izid avtobiografije z naslovom Odločitve. Moje življenje v politiki je že nekaj dni pred izidom knjige pravi medijski spektakel. Finančne moči so združili ARD, Bild in Der Spiegel ter zakupili pravice o objavi povzetkov iz avtobiografije 62-letnika. Oba tiskana medija sta včeraj oziroma danes objavila intervjuja z nekdanjim kanclerjem, jutri pa bosta naklado in tudi spletno branost lahko zviševala še z ekskluzivnimi povzetki nedavnih političnih dogajanj.

»Moj namen je bil in je razložiti, zakaj sem določeno stvar naredil, in pri tem pokazati, da tako brez koncepta, kot so ga poskušali predstaviti nekateri kritiki, naše delo sploh ni bilo. Predvsem sem poskušal jasneje predstaviti svoje osebno ozadje,« je v intervjuju v današnjem Bild am Sonntag vzroke za nastanek več kot 500 strani obsežne biografije predstaviti Schröder.

Na vprašanje, kaj bi se iz njegove razlage lahko naučila sedanja kanclerka Angela Merkel, je razložil »da je velika razlika, če moraš potek stvari razlagati iz opozicije ali kot voditelj tretjega največjega gospodarstva na svetu«.

Program velike koalicije je socialdemokratični

V tedniku Der Spiegel pa je v soboto Schröder program velike koalicije CDU/CSU in SPD označil za socialdemokratičnega, saj ostaja v okvirih programa Agenda 2010, koncepta socialnopolitičnih reform in tudi temelja vladanja Schröderjeve koalicije z Zelenimi Joschke Fischerja. Prav v tem vidi tudi problem stranke, iz katere izhaja Angela Merkel, saj zmagovalka zadnjih volitev v bundestag ni mogla uresničiti novih idej, kar spet kaže problematiko gledišča na reforme.

Komentarji povzetkov tudi Med tremi ognji

Rumeni dnevnik Bild bo jutri težko pričakovane prve članke objavil tudi na spletu. Ker še ni znano, kako bo svoje zakupljene pravice uresničil Der Spiegel (mogoče bo ostalo samo pri intervjuju in obširnejši predstavitvi knjige), je zaenkrat težko napovedati, kako bosta Med tremi ognji potekala primerjava izbora obeh medijev in s tem povezano komentiranje objavljenega. Pripravljenost in želja sta z moje strani vsekakor prisotna.

 

20.10.2006 | avtor: Rajko

Na pompozni promenadi Unter den Linden v Berlinu se je 16-letnemu mladeniču v noči s srede na četrtek moralo zgoditi nekaj usodnega. Poklapan se je odpravil v Karlsruhe, kjer mu je hrbet obrnila tudi bogata teta.

Ta začetek tedna je bil v Berlinu res slovesen. Ponovnemu odprtju restavriranega Muzeja Bode na Muzejskem otoku je v sredo sledila še najava berlinske kandidature za olimpijske igre leta 2020. Najbrž je najstnika luč žarometov tako zanesla, da je zapravil, kar je imel. Po najbrž v kaki stranski ulici prečuti noči se je odločil, da se odpravi v Karlsruhe.V Karlsruheju namreč domuje nemško Zvezno ustavno sodišče, ki je v četrtek dopoldne odbilo prošnjo Berlina za finančno pomoč, ki jo je mestno vodstvo niti ne neutemeljeno naslovilo na ustavne sodnike. Nemška ustava dovoljuje pomoč zveznim deželam v primerih, ko se le-te znajdejo v res nezavidljivih finančnih težavah. In prav tam se je znašlo glavno nemško mesto, saj si je v zadnjih 16 letih nakopalo za kar 61 milijard evrov dolgov.

Federalizem omogoča zadolževanje

Leta 1992 je Zvezno ustavno sodišče privolilo prošnji za finančno pomoč mestu Bremen. V federalistični ureditvi Nemčije na zvezne dežele je posamezna zvezna dežela popolnoma suverena pri porabljanju proračunskih sredstev. A bolj kot to je zanimivo, da za svoja ravnanja ne odgovarja, saj zadolževanje ni omejeno, v primeru prehude stiske pa se lahko obrne na ustavno sodišče, ki v najboljšem primeru ugodi finančni injekciji, ki jo prispevajo preostale dežele. V najboljšem primeru velja seveda za zapravljivko.

Na tak scenarij so se očitno zanašali tudi v Berlinu. Zvezna ali pa v tem primeru tudi mestna oblast imata praktično zvezane roke pri pobiranju davkov in preostalih finančnih sredstev, saj to finančno plat urejajo na državni ravni. Po drugi strani pa imata proste roke pri rokovanju s kupi denarja, ki je namenjen posamezni zvezni deželi. Tako se vladajoči s proračunsko-davčnimi ukrepi volivcem niti ne morejo zameriti. Zapravljanje čez mero pa tudi ni moralno sporno, saj hočejo ob velikih zadolžitvah svojim volivcem le najboljše. Sicer ni vseeno, kako je denar prerazporejen, vendar le-ta ne gre v nič. Opisano gospodarjenje pa ne more biti povšeči prebivalcem preostalih zveznih dežel, še posebej ko Zvezno ustavno sodišče dovoli t. i. finančno pomoč.

Sodišče potegnilo zasilno zavoro

Problematika je več kot očitna, in najverjetneje so ustavni sodniki prav zaradi tega zavrnili berlinsko prošnjo z obrazložitvijo, da po njihovih ocenah finančne težave niso tako resne in da jih je Berlin zmožen rešiti sam. Berlinsko vodstvo pa so na pot iz Karlsruheja pospremili tudi z nekaterimi finančnimi nasveti. Ob tako resnem položaju je razumljivo, da so predlagali prodajo stavbnih zemljišč, ki so še zmerjaj v mestni lasti in so vredna pet milijard evrov. Manj razumljiva še posebej za nemško javnost ter kulturno-intelektualne kroge pa sta nasveta, da naj uvedejo visoke šolnine na vseh treh berlinskih univerzah in da Berlin naj ne bi potreboval kar treh opernih hiš. Ti ukrepi niti približno ne bi bili dovolj, a čudi predvsem neposrednost ustavne razsodbe. Na državni ravni pa politiki že debatirajo o sprejetju zakona, ki bi omejeval zadolževanje zveznih dežel.

Koristno tudi za slovensko pokrajinsko zakonodajo

Ker je zgledovanje po nemški ustavi in tamkajšnjih zakonih v Sloveniji stalna praksa, so berlinski problemi dovolj nazoren praktičen primer, pri čem bi na Slovenskem morali biti pozorni ob nadaljnjem sprejemanju zakonov, ki urejajo delitev Slovenije na pokrajine.

Kje je Dorian Gray?

Berlinsko mestno vodstvo je prisiljeno poiskati ustrezne rešitve, ki ne bodo prijetne tudi za Berlinčane. Treba se bo tu in tam podati na zaprašeno podstrešje ter poiskati preizkušeno, a vseeno svetlečo rešitev, ki bi se Berlinu še kako podala. Ob tem stikanju med vrednimi stvarmi ne bi veljalo izpustiti priložnosti zazreti se v starajočo se sliko, ki najbrž v teh dneh dobiva gube hitreje, kot bi pričakovali. A na srečo se v preteklih 16 letih podoba ni preveč postarala.

 

14.10.2006 | avtor: Rajko

O kupih denarja v športu in predvsem o tem, kako do njega priti.

Včeraj je vodstvo baseballskega moštva – lanskih prvakov tekmovanja – Chicago White Sox javnosti sporočilo, da se bo v naslednjih treh letih večina domačih tekem začela točno ob 7.11 PM. Zakaj? Ker se bo ob vsaki omembi tega časa na ekranu pojavilo ime sponzorja, ki je 7-Eleven, gromozanska trgovinska veriga. Čemu? Da bo v žep pricurljalo še več denarja – tako enim kot drugim.

Baseball je za sponzorje idealen šport. Tekma traja približno tri ure in je razdeljena na devet menjav (inningov), z reklamnima blokoma pred in po tekmi je sponzorjem v treh urah na voljo kar dvajset komercialnih prekinitev. Ob vsaki menjavi metalca se sprostijo še dodatni reklamni prostori. Ob denarju, ki se dandanes v športu vrti, se je potrebno prilagajati vsemu, kar denar prinaša. Zato je v ta namen tudi zelo prikladno štartnega metalca predstaviti še z imenom sponzorja, ki je prikaz statistike “omogočil”. Si predstavljate? Na primer: “Na sredini igrišča danes s številko osemnajst Ačimovič, igralec Al Ittihada, ki je v 70-ih nastopih za slovensko reprezentanco zadel trinajstkrat. Nazadnje je zadel pred dvema letoma proti Moldaviji v Celju, in to kar trikrat. Predstavlja vam ga Mercator, najboljši sosed.”

In tako naprej še z nasprotnikovim zveznikom, s sodniki, s potezo tekme, z rezultatom ob polčasu, po koncu tekme, recimo še v sedemdeseti minuti. Sledila bi analiza tekme z Matjažem Kekom, ki bi jo omogočil recimo Hervis itd.

Težnje po videosodniku

Košarka se je trendom trga že prilagodila. Evropska je že pred leti prešla na sistem četrtin, vključen je tudi sodniški timeout, kar skupaj omogoča zagotovljene oglasne prostore za trženje. Nogometa zaenkrat še niso razbili.

A je v nogometnem polčasu za analizo in pregled zadetkov in ostalih ključnih dogodkov vse manj časa, saj je v slabih petnajst minut potrebno stlačiti čim več takih, ki si z denarno podporo televizijski hiši obetajo tudi lasten zaslužek. Seveda bi zanje bilo še bolj mamljivo zasesti prostor znotraj tekme same. Tega se vodilni možje v nogometu zavedajo, zato predlagajo tudi elegantno rešitev z vpeljavo videosodnika, ki bi kočljive situacije na igrišču še dodatno pregledal. Vendar se za tem skriva še več. Seveda bi za pregled in odločitev videosodnik rabil nekaj časa, lakomneži upajo, da vsaj za en oglas.

Du gamla, Du fria, Du fjällhöga nord

Kako bi take posege v enovitost nogometnega doživljanja sprejeli gledalci, je pa drugo vprašanje. Med svetovnim prvenstvom v nogometu v Nemčiji sta letos obe slovenski televiziji, ki sta prenašali tekme, razbili po mojem mnenju najbolj čustven in tudi kultni moment v pripravi na samo tekmo. Takoj po obeh himnah, po petju ponosnih Švedov, motiviranih Nemcev, glasnih Angležev, na tribunah plešočih Špancev, bojevitih Mehičanov, je gledalce iz čustvene priprave grobo iztrgal nov reklamni blok.

Najbrž se televizijci ne zavedajo, da je himnični ritual pred tekmo ritual očiščenja, depragmatizacije, je vstop v kolosej – zaradi tega se gleda nogomet. A na žalost je denar pregazil še tako nedolžne namene. Kot že marsikje prej! Kot že marsikje drugje!

 

7.10.2006 | avtor: Rajko

V Londonu živeči 29-letni Kanadčan Allan Wills išče bodočo ženo. Išče jo z blogom in po vsem svetu. Trenutno je v New Yorku, kjer se bo ta vikend srečal z anonimno oboževalko. To bo že njegov dvanajsti zmenek. Enajsti je bil v Budimpešti – in to s Slovenko.

Newyorška avantura se je začela avgusta s skrivnostnim paketom, ki ga je Wills prejel po pošti. V njem so bili digitalni fotoaparat, torbica, vrvica z vozlom ter nepodpisano sporočilo. Septembra je potem prejel še email z naročilom, naj se ta vikend pojavi v New Yorku. Očitno mu ni preostalo nič drugega, kot da se odpravi v Big Apple.

Zgodba se bo zagotovo nadaljevala. Na spletu pa se že pojavljajo namigovanja, da je ves blog zrežiran (kot zloglasni videoblog na Youtube lonelygirl15).

 

3.10.2006 | avtor: Rajko

Avstrijski volivci so se v nedeljo odločili, da bodo sestavo nove avstrijske vlade zaupali predsedniku socialdemokratske stranke Alfredu Gusenbauerju. Ker je prednost pred še vladajočo predhodnico Avstrijsko ljudsko stranko majhna, ni izključeno, da Gusenbauer mogoče celo ne bo novi avstrijski kancler. Ampak najprej je potrebno počakati na uradne rezultate volitev ter na podatek, ali je Haiderjevo Zavezništvo za prihodnost Avstrije res prestopilo štiriodstotni volilni prag.

Kar se slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla tiče, je vsekakor možno, da se bo lahko na ministrski ravni še zmeraj srečeval z »ministrsko kolegico« Benito Ferrero-Waldner iz ljudske stranke, v kolikor bo, glede ne volilni rezultat skoraj zagotovo, ljudska stranka del koalicije. A sorodna politična orientacija SDS in ÖVP v preteklosti na žalost ni bila dovoljšen vzvod za rešitev največjega slovensko-avstrijskega problema – problema slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in uresničevanje sedmega člena Avstrijske državne pogodbe.

Če predpostavljamo, da kljub vsemu neka politična higiena obstaja, je v spremembi na samem vrhu avstrijske politike najbolj zanimivo, da je ravno zmagovalna stranka SPÖ na zadnjem zasedanju prejšnje zasedbe dunajskega parlamenta rešila ministrski stolček našega zunanjega ministra Rupla.

Spomnimo …

Na dnevni red zadnje seje prejšnje sestave avstrijskega parlamenta vladajoči Schüsslova Avstrijska ljudska stranka in Haiderjevo Zavezništvo za prihodnost Avstrije uvrstita predlog o spremembi Avstrijske državne pogodbe, ki bi okrnila pravice slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Predlog podpreta celo Zveza slovenskih organizacij in Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, politično podporo pa jima ponudi minister Rupel, ki pozneje prizna, da ni točno vedel, o čem so govorili. Predlagano je bilo, da prag za postavitev dvojezičnih krajevnih napisov ostane 10-odstotni delež slovenskega prebivalstva v določenem kraju, a hkrati predlog doda še dve varovalki: ta prag bi veljal le v občinah, kjer je 15 odstotkov slovensko govorečih ljudi, postavitev pa bi kljub izpolnjevanju obeh ostrejših pogojev morala potrditi še koroška deželna vlada.

Dvotretjinsko večino, ki je bila potrebna za spremembo zloglasnega sedmega člena, je preprečila ravno zmagovalka nedeljskih volitev Socialdemokratska stranka Avstrije in s tem omogočila, da so obstajajoče pravice koroških Slovencev ostale nedotaknjene, Rupla pa pred slovesom od zunanjega ministrstva.

V zahvalo bi se minister lahko odločil poslati na Dunaj vsaj bonboniero. Če bo imel vsaj kanček sreče, se bo z njo posladkala »ministrska kolegica« Benita Ferrero-Waldner.

(S to objavo sem na Blogosu postal bloger dneva.)