Med tremi ognji

20.09.2007, avtor: Rajko

In sicer za žrtve poplav! Ne morem si predstavljati, kako je izgubiti vse imetje in nekateri tudi svoje najbližje v nekaj minutah. V okviru svojih zmožnosti sem se tudi sam odzval na Uroševo pobudo predvsem iz razloga, ker je včasih enostavno pač treba stopiti skupaj.

Med množico blogovskih zapisov je pogosto mogoče naleteti na takšne in drugačne opise slovenske blogerske skupnosti. Zdi se mi pravi čas, da se naša skupnost profilira malo drugače. Ker je pobuda za zbiranje denarnih sredstev še kako na mestu, verjamem, da bo pobudnik Uroš zbrana sredstva znal posredovati tistim, ki v teh časih pomoč najbolj potrebujejo. S tem zapisom pozivam tudi ostale (soblogerje), da se pridružite akciji!

Kako prispevati? Klikni tukaj.

 

19.09.2007, avtor: Rajko

V burno debato o novem protikadilskem zakonu, ki ga bodo v Nemčiji uvedli z januarjem 2008 in ki bo prepovedal kajenje na vseh javnih mestih in prevoznih sredstvih, je s primerjavo o zmanjševanju števila srčnih infarktov v državah s strogim protikadilskim zakonom posegel tudi Spiegel Online. Vsekakor zanimivo tudi za Slovenijo.

Navajajo nekaj dejstev:

• na Škotskem se je po uvedbi zakona aprila 2006 število srčnih infarktov v enem letu zmanjšalo za 17 %,

• na Irskem se je število (po marcu 2004, ko je zakon stopil v veljavo) zmanjšalo za 11 %,

• po januarju 2005 se je v italijanskem Piemontu število srčnih infarktov pri osebah, ki so mlajše od 60 let, zmanjšalo za 11 %; v letih poprej se je število infartov iz leta v leto kontinuirano zviševalo;

• v okraju Pueblo v ameriški zvezni državi Colorado je število padlo za 26 %;

• v manjšem mestu Helena v Montani se je število zmanjšalo celo za 40 %; potem ko je nek sodnik po šestih mesecih prepovedi kajenje spet dovolil, se je število srčnih infarktov vrnilo na raven pred prepovedjo.

Nemške projekcije skoraj neverjetne

V Nemčiji po navedbah Spiegla vsako leto zabeležijo 275.000 srčnih infarktov (za posledicami le-teh jih umre 150.000). Če bi Nemci na posledice novega zakona, ki začne veljato z novim letom, reagirali podobno kot Škoti, bi to v številkah na letni ravni pomenilo kar do 47.000 (!) srčnih infarktov manj.

 

14.09.2007, avtor: Rajko

Tako je! Kar je na vodilnih svetovnih novičarskih spletnih straneh dalj časa stalnica, bodo pri Dnevniku uvedli že 24. septembra, urednica programa pa bo nekdanja voditeljica TV Dnevnika na TV SLO Simona Rakuša.

V kratkem članku obljubljajo domače in tuje dnevne novice z resno in zabavno vsebino ter aktivno povezavo z uporabniki. Očitno torej novega poskusa (po spodletelem poskusu na TV SLO z oddajo Piramida, ki namesto zanimivih debat prej ponuja rumeno obarvano hujskanje kot to) uveljavitve infotainmenta – ki ga bravurozno izkorišča Vest.si s svojimi Vestmi na Vesti – na Slovenskem ne bo.

Če ne pride do Požarjevega sindroma, si bomo lahko prve rezultate na svojih monitorjih ogledali čez deset dni.

 

12.09.2007, avtor: Rajko

In kako to izgleda? V glavnih vlogah sta na dveh fotomontažah Nesterovič pred Nowitzkim in Dragič nad Dirkom in Greenom.

Vir: Bild.de

 

5.09.2007, avtor: Rajko

Nekako je že v navadi, da se vsaka izjava o bloganju mora premleti prav v blogosferi. Ne gre se pa čuditi niti dejstvu, da so opažanja o slovenski blogerski skupnosti čedalje pogostejša in da prihajajo z najrazličnejših koncev in krajev. Pred kratkim sem v intervjuju v Sodobnosti (6/2007) z dr. Branetom Senegačnikom, klasičnim filologom in (predvsem) odličnim pesnikom, naletel na eno iz humanističnih logov.

Na vprašanje, kako opazovati evolucijo duha, če sodoben astrofizik reče zelo podoben temeljni stavek o kozmosu kakor grški filozof, Senegačnik odgovori:

»Zakaj bi morali verjeti v napredek na vseh področjih? Razvoj parcialnih znanosti je zelo namnožil specialistično vedenje, ki je fantastično koristno, vendar tudi zastre pogled na obzorje sveta. Po mojem se danes dogaja prav to. Ne vem, ali je še kje možno naleteti na tolikšno omejenost, nekritičnost, celo fanatizem kot pri verujočih v znanost na raznih naših blogih. Velik problem zahodne civilizacije vidim v tem, da ne razmišljamo o samih sebi kot o civilizaciji in posameznikih, ker se izogibamo kompleksnemu dojemanju in resničnost vse bolj zamenjujemo z metodami eksaktne znanosti. Fascinirani z učinkovitostjo in njeno nedvomno koristnostjo se spontano identificiramo z vsem, kar se kaže skozi znanstveno optiko. Toda samota, strah, radost, hrepenenje, izkušnja lastnega roba in niča na displeju znanosti niso vidni: za znanost so zgolj odpravljivi epifenomeni. Bolj kot enačimo življenje s podobo na displeju, bolj karikirano in bolj frustrirajoče postaja.«

Sam imam hude težave z razumevanjem za blogerje najbistvenejšega dela:

»Ne vem, ali je še kje možno naleteti na tolikšno omejenost, nekritičnost, celo fanatizem kot pri verujočih v znanost na raznih naših blogih.«

Ne vem, ali je Senegačnik vse blogerje najprej označil za vernike v znanost ter potem iz tega izpeljal, da smo omejeni, nekritični, fanatični, ali je kot take označil le tiste, ki to vero v znanost na svojem blogu izkazujejo. Na pomoč!

Ostala mnenja?